Lokacija samostana v kotlini Gratwein, v skoraj neokrnjeni dolini reke Mur, obdani z gozdnatimi gorami, je menihom, ki so jih poklicali iz samostana Ebrach (Frankonija), nudila dobre pogoje za gradnjo samostana v samoti in askezi. Gozdarstvo, vinogradništvo in solinarstvo so bili še posebej pomembni za preživljanje samostana in s tem za njegovo delovanje v pokrajini. V prvih desetletjih po ustanovitvi samostana so se menihi sami še vedno ukvarjali s pridobivanjem soli in upravljali rudnik soli v Altausseeju. Od 13. stoletja dalje je samostan še naprej prejemal določeno količino soli, ki jo je uporabljal tako za lastne potrebe kot za trgovino. Zelo verjetno je, da je matični samostan Ebrach dobival sol tudi iz Reina.

Zgodnji propad Conversentuma v Reinu je povzročil razpustitev večine graščin, tako da so skoraj izginile iz pokrajine.
Živahna trgovina, ki so jo Reini razvili v začetku 14. stoletja, je vidna kot posebnost tega samostana in je še danes vidna na njihovih reprezentativnih mestnih dvoriščih v Gradcu in Hartbergu.
Največ dohodka – poleg prodaje lesa in soli – je opatija Rein imela od prodaje vina. V začetku 14. stoletja so prihodki od prodaje vina predstavljali približno tretjino vseh prihodkov, do sredine 15. stoletja pa celo večino.

V pokrajini so se ohranili značilni sledovi te rabe: terasirana južna pobočja za vinogradništvo, ribniki in verige ribnikov za ribogojstvo ter hidravlični sistem samostanskega kompleksa in njegovega dvorišča, ki se je napajal iz jarka iz doline Mühlbach.

Obsežni samostanski gozdovi in številni mlini ob rekah so še danes pomembne značilnosti samostanske kulturne krajine.

Samostan v svoji baročni podobi iz 18. stoletja in gotska romarska cerkev svete Marije v Straßenglu sta v pokrajini Gratwein vidna že od daleč. Danes je opatija Rein najstarejši cistercijanski samostan na svetu, ki je obstajal brez prekinitve.

Avtor: K. Matheja / Foto: oče M. Höfler