Samostan je bil zgrajen v srednjem veku na strateško pomembni meji med Češko in Moravsko kot mejni kamen med dvema zgodovinskima češkima deželama med naravnima mejama, ki ju tvorita reki Sázava in Svratka.

Na razvoj samostana in okoliške pokrajine je vplivala skoraj 800-letna zgodovina in vsi pomembni zgodovinski dogodki, ki so spremenili Srednjo Evropo in prispevali k oblikovanju današnje Evrope.

Zaradi požara in sekularizacijskih trendov v Srednji Evropi so jo konec 18. stoletja zaprli. Danes je nekdanji samostan kulturno središče pokrajine, ki skupaj s 16 partnerskimi podenotami sodeluje pri kandidaturi za znak EHL v okviru evropske mreže CISTERSCAPES.

Tehnologije, ki jih je cistercijanski red razširil po vsej Evropi, so menihi uporabili tudi v ždárski pokrajini, pri čemer so kar najbolje izkoristili svojo sposobnost preoblikovanja pokrajine s pomočjo vodnih sistemov. Menihi so ustvarili številne ribnike, jezove in druge oblike vodnih objektov. Energija, ki jo je pridobivala voda, se je uporabljala za pogon mlinov, pa tudi za proizvodnjo kovin.

Žal je večino podeželskih elementov pokrajine v času komunizma v 20. stoletju spremenilo kolektivno kmetovanje. Vpliv cistercijanov na pokrajino je bil viden tudi v arhitekturi, kar dokazuje Unescova romarska cerkev svetega Janeza Nepomuka na Zeleni gori.