Velehrad
Datum ustanovitve: 1205 (redovna številka 547 po Janauscheku)
Datum ukinitve: 1784, 1890-1950, oživljen leta 1990
Filija/matični samostan: Morimond-Ebrach / samostan Plasy
Hčerinski samostan: samostan Smilheim
Na bregu reke Salaške, v južnem delu gosto gozdnatega gorovja Chřiby na zelo ugodni lokaciji, je markiz Jindřich ustanovil prvi moravski cistercijanski samostan. V 9. stoletju sta tu delovala slovanska apostola Ciril in Metod, ki jima samostan dolguje današnjo slavo romarske cerkve. Cistercijani, ki so se sem naselili iz Plasov, so prinesli gospodarsko bogastvo in gojili predvsem sadje, vino in hmelj.
Zvočna različica
Aktualni dogodki
Zadnje objave
Kulturna krajina
Samostan je dobil ime po starem središču Velike Moravske, Veligradu, in naj bi postal pokopališče moravskih markizov. Velehrad leži v južnem delu naravnega parka Marsove gore (Chřiby). Hribi, ki obdajajo naravni park, so sestavljeni iz glinenih in peščenjakovih skal ter porasli z gostimi listnatimi gozdovi.
Romarska samostanska cerkev Marijinega vnebovzetja s petimi ladjami je bila posvečena leta 1228 v prisotnosti češkega kralja Přemysla Otakarja I. Potem ko je samostan med husitskimi vojnami uničil požar, so ga med letoma 1587 in 1592 pod vodstvom opata Eckardta von Schwobena obnovili. Med tridesetletno vojno in leta 1681 je bil ponovno močno poškodovan. Med letoma 1685 in 1735 je italijanski baročni mojster Giovanni Pietro Tencalla dokončal veličastno novogradnjo današnje samostanske cerkve. Po ukinitvi samostana leta 1784 je cerkev sprva služila kot vaška cerkev in je kmalu propadla. Leta 1890 je samostan postal last jezuitskega reda, ki je tu ustanovil cerkveno gimnazijo
. Leta 1928 je bila samostanska cerkev pod papežem Pijem XI. povzdignjena v manjšo baziliko. V času komunističnega režima je bil samostan leta 1950 ponovno ukinjen, vendar je bil po letu 1990 vrnjen jezuitom. Istega leta je samostan obiskal papež Janez Pavel II. Zaradi povezanosti z zapuščino Cirila in Metoda je Velehrad danes eden najpomembnejših romarskih krajev v državi.
Besedilo: MAS Buchlov/Cisterscapes / Foto: MAS Buchlov
Govoreči kamni
Cerkev svetih Petra in Pavla v Polešovicah
Cerkev sv. Petra in Pavla v Polešovicah
Najveličastnejša cerkev v samostanskem okrožju je prava »baročna katedrala« te dežele. Njena veličastnost odraža bogastvo in ugled Polešovic, ki so bile od konca 16. stoletja naprej ponosno tržno mesto.
Današnja stavba iz let 1725–1734 stoji na mestu z davno tradicijo, ki morda sega vse do časa Velike Moravske. Pri njeni okrasitvi so sodelovali isti italijanski mojstri kot pri baziliki v Velehradu. Edinstvena povezava s samostanom je slika Marijinega vnebovzetja v ladji cerkve – prvotno je bila namenjena glavnemu oltarju v Velehradu, njen avtor pa je verjetno Paolo Pagani. Cerkev tako ni le kraj molitve, temveč tudi galerija visokega baroka.
Steber s kipom trpečega Kristusa pred Velehradom
Steber s kipom trpečega Kristusa pred Velehradom
Barokni steber iz leta 1703 z impresivnim kipom »Božjega sina« je nekoč na strateškem križišču pozdravljal romarje in voznike. Stoji na razcepu poti, ki vodita do samostana in v Uherské Hradiště, kjer se je hkrati začela stara trgovska pot, ki je prek gorovja Chřiby vodila v Bunč.
Do leta 1898 je stebrič stal na nasprotni strani ceste. Njegova posvetitev je še danes sporna – postavljen je bil bodisi na stroške samega opata iz Velehrada Floriana Nezorina bodisi na stroške samostanskega kletarja Constantina Friedla. Upodobitev trpečega Kristusa, znana kot »Ecce homo« (Glejte, kakšen človek), globoko odraža cistercijansko duhovnost, ki je močno poudarjala Kristusovo človečnost in njegovo solidarnost s človeško usodo. Vendar pa domačini ta izjemen spomenik že generacije preprosto imenujejo »Božji sin« (Boží Syn).
Konvent Pond
Ribnik Konvent
Čeprav ribogojstvo v Velehradu ni bilo prevladujoča gospodarska panoga, se je tu v 16. stoletju razvil izpopolnjen sistem, ki je dolino ob samostanu spremenil v sodobno ribogojno pokrajino.
Medtem ko je ribolov v bližnji reki March zahteval srečo in spretnost, je bil deset hektarjev velik Konventski ribnik del načrtovane masovne proizvodnje v okviru celotnega sistema ribnikov v porečju reke Salaška. Napajal ga je pritok pri občini Modrá. Ribnik je izginil v začetku 18. stoletja, ko ribogojstvo ni bilo več donosno. Danes na nekdanji sijaj spominjajo manjše vodne površine, kot sta Konventni in Žabinec, ki zavzemata le delček prvotne površine.
Nekdanja kmetija v Domanínu
Kmetija v Domanínu
Tipično kvadratno dvorišče v Domanínu je eden redkih ohranjenih primerov samostanskega posestva. Tudi po stoletjih je ohranilo svojo zaprto obliko, ki priča o intenzivnem obdelovanju.
Menihi so posestvo ustanovili že v srednjem veku, vendar so ga izgubili po husitskih vojnah. Šele opat Jan Greifenfels ga je v 17. stoletju ponovno pridobil in mu priključil tudi okoliška opuščena zemljišča. Njegovi nasledniki so posestvu dali baročno podobo. Posestvo je svoj vrhunec doseglo sredi 18. stoletja – obdelovalo je obsežna polja in vinograde, na tamkajšnjih travnikih pa so se pasle črede skoraj 500 ovac. Čeprav so bili stranski objekti prezidani, je glavna stavba do danes ohranila svoj prvotni zgodovinski značaj, celoten kompleks pa ostaja edinstvena priča cistercijanske baročne pokrajine.
Grad Ořechov
Grad Ořechov
Barokni dvorec v Ořechovu je menihom iz Velehrada služil kot strateško gospodarsko središče, pa tudi kot oaza miru. Zaradi ugodnega podnebja je postal priljubljena poletna rezidenca in »samostanski kopališče«.
Menihi so grad skupaj z vsem posestvom Ořechov pridobili v baročnem obdobju. V 18. stoletju so tu izvajali zdraviliško zdravljenje, ki je temeljilo na pitju ovčje sirotke (žinčice) in bivanju na svežem zraku. Grad je bil pa tudi industrijsko središče – v enem krilu je bila pivovarna, k kompleksu pa je sodilo tudi veliko gospodarsko posestvo z vinsko kletjo Linhorn. Po ukinitvi samostana leta 1784 je tu morda nekaj časa živel zadnji opat iz Velehrada, Filip Zuri. Danes je objekt v zasebni lasti.
Asfaltirana cesta v Háju
Tlakovana pot v Háju
Ta sedemsto metrov dolg, s peščenjakom tlakovan odsek kaže, kako pomembno je bilo v zahtevnem terenu zagotoviti celoletno prevoznost poti v bližini samostana.
Utrjevanje poti ni bilo vprašanje razkošja, temveč nujnosti. Na mehkih in eroziji podvrženih loessnih tleh so se namreč običajne poti hitro spremenile v globoke, neprehodne jarke. Zato so menihi pot tlakovali, s čimer so preprečili nadaljnje globenje in zagotovili varen prehod vozil v vseh vremenskih razmerah. Tlakovanje se konča točno na robu gozda Háje, kjer se teren prevesi v ravnino, in tako predstavlja izjemen primer zgodovinske prometne tehnike.
Kapela nad Jalubíjem
Kapela nad Jalubíjem
Slikovita nišna kapelica nad občino Jalubí je primer majhnega sakralnega spomenika, ki je bil tako kraj čaščenja Boga kot tudi pomembna orientacijska točka v pokrajini.
Kapela Marije Bolestne izvira iz leta 1737 in stoji na mestu, kjer se je nekoč križalo sedem poti. Ena od njih je vodila navzdol do spodnjega mlina in od tam naprej do samostana. Čeprav je ta mreža poti izginila zaradi nepremišljene ureditve kmetijskih zemljišč, je kraj ohranil svoj čar. Značilno je, da kapelico dopolnjuje mogočna lipa, katere predniki so tu morda stali že pred gradnjo kapelice. To je kraj, ki je bil za popotnike že od nekdaj pomemben.
Cerkveni kompleks v Boršicah
Cerkveno območje v Boršicah
Barokna cerkev sv. Vencelja in sosednja župnijska hiša iz 18. stoletja sta izrazita znamenitost občine in sta stoletja služili kot duhovno središče za širšo okolico. Celotno območje je bilo ključni del Velehradskega gospostva in oporišče za tamkajšnje menihe, katerim je bivanje zunaj samostanskih zidov po eni strani omogočalo svobodnejše življenje, po drugi strani pa prinašalo tudi nekatere nevarnosti.
Prvo cerkev so tu okoli leta 1250 zgradili menihi za prebivalce Boršic, Zlechova, Tupesov in Tučapov. Čeprav so husiti cerkev leta 1421 požgali, so jo v gotskem slogu obnovili, na njeno najstarejšo preteklost pa danes še vedno spominja kamnita krstilnica v preddverju pod stolpom. Upravno območje župnije se je raztezalo daleč v regijo, kar v pokrajini še danes pričajo zgodovinske »cerkvene poti«, po katerih so se ljudje odpravljali na krste in poroke ali spremljali pokojnike na tamkajšnje pokopališče. Med najpomembnejše duhovnike v Boršicah je sodil baročni učenjak in skladatelj Kristián Hirschmentzel, pa tudi mučenik Wenzel, ki je bil tu ubit med husitskimi vojnami. Do leta 1950 je bila lokalna župnija poleg tega tudi osrednji arhiv, v katerega so v matičnih knjigah zapisovali usode vseh prebivalcev od rojstva do smrti.
Gostilna »The Coaching Inn« v Nedakoniceh
Nedakonice – vaški trg
Samostan Velehrad je vas pridobil kmalu po svoji ustanovitvi, leta 1220, od olmütškega škofa Roberta. Njegov gospodarski pomen je določala lega v poplavni ravnici reke Marče in ob trgovski poti. Samostan je na rečnem rokavu zgradil mlin, ki je zaradi obilja vode lahko deloval skozi vse leto. S tem so bili povezani še drugi obrati – žaga, oljarna in gostilna.
Husitske vojne so v vasi povzročile hudo škodo; husiti so pri Nedakoniceh postavili svoj tabor. Šele v 17. stoletju je samostanu uspelo, da je Nedakonice ponovno pripeljal do blaginje. Prvotna urbanistična struktura se je ohranila do danes na nekdanjem vaškem trgu, ki ga danes omejujeta ulici Dědina I in Dědina II. Mlini so izginili; na njihovem mestu danes stoji cerkev sv. Florijana. Ohranila se je le nekdanja baročna gostilna, ki je bila kasneje znana kot ljudska hiša. Po sodobnih prenovah danes služi kot gostilna »Pod Kaštany« – tradicija gostoljubnosti tu traja že skoraj štiri stoletja.
Kamnit križ v Tupesyju
Kamnit križ v Tupesyju
Križ v Tupesih iz leta 1677 varuje zgodovinsko cerkveno pot proti Boršicam in nosi najstarejšo upodobitev občinskega grba. Za domačine je bil skozi stoletja osrednja orientacijska točka na poti, po kateri so redno hodili k maši v Boršice.
Ta baročni biser je bil zgrajen na pobudo člana samostana v Velehradu. Srednji del križa krasijo motivi iz župnijskega pečata – grozd in vinarjev nož. Poleg tega je vklesan latinski napis: SUPREMAE MAJEST[ATI] HON[ORI] ET GL[ORIAE] SS[T]RIADIS HOC MONUMENTUM ERECTUM PROCUR[ATIONE] E. D. M. F. EX C[ONVENTU] WELLE[HRADENSI] ANNO 1677 (Najvišji veličanstvi, v čast in slavo Presvete Trojice, je bil ta spomenik postavljen na pobudo E. D. M. F. iz samostana v Velehradu leta 1677). Na podstavku križa je upodobljena lobanja, ki opominja na minljivost človeka. Zelo verjetno je, da so tu ob križu pokojnemu zaigral zadnji poslovilni pozdrav in se oglasila molitev za spravo, preden so ga žalujoči pospremili na pokopališče v Boršice.
Kamnit križ v Zlechovu
Kamnit križ v Zlechovu
Križ iz leta 1674 spada med najstarejše v zlinskem okrožju. Še danes tej pokrajini daje slikovit, prijeten in sveti videz.
Križi niso služili le molitvi, temveč so bili tudi pomembne orientacijske točke za romarje in trgovce, kar dokazuje njihova strateška umestitev na pomembnih križiščih. Zlechover križ je postavil prior iz Velehrada Adam Mirandula na griču nad dolino, obdano z vinskimi kletmi, neposredno na križišču poti proti Tupesym in Velehradu. Na križu je latinski napis MEMENTO MORI HOMO ET DISCE MORI – Spomni se smrti, človek, in nauči se umreti. Ostaja vprašanje, ali naj bi ljudi takrat spominjal na grozote preživete epidemije kuge ali pa naj bi s hriba nad vinskimi kletmi mimoidoče le modro opominjal k zmernosti.














