Cistercijani kot krajinski oblikovalci

Cistercijanski red je pustil svoj pečat na pokrajini že v srednjem veku. Iz Burgundije so se cistercijani naselili po vsej Evropi, gradili samostane v samoti močvirnatih dolin, obdelovali in kolonizirali zemljo. Pokrajine cistercijanskih samostanov imajo tipične značilnosti po vsej Evropi. So skupna evropska dediščina:

• Prefinjena hidravlična tehnika za oskrbo in odvajanje vode iz samostana ter za pridobivanje energije (vodnjaki, kuhinje, stranišča, pivovarne, mlini).
• Obsežno gojenje ribnikov za oskrbo z ribami v času posta
• Grange, specializirane kmetije z ustrezno velikimi zemljišči za kmetovanje in živinorejo kot gospodarsko osnovo samostanskega gospodarstva
• Veliki gozdovi za gradnjo in oskrbo z drvmi
• Vinogradništvo v verske namene, pa tudi za trgovino
• Sadjarstvo in hmeljarstvo
• Mestna dvorišča kot tržni centri za presežke

Osnova za primerljivost je bila ustanovitev opatije v času zgodnjega razcveta reda v prvi polovici 12. stoletja, tj. v času strukturno največje prostorske učinkovitosti cistercijanov po načelu samozadostnosti. To je bilo v nasprotju s preučevanjem lokalne raznolikosti v karakteristiki. Ta se kaže v prilagajanju cistercijanskih idealov lokalnim determinantam, kot so tla, podnebje in gospostvo. Drugo obdobje pomembne karakterizacije kulturne krajine je bilo mogoče opredeliti v moderni dobi in se je kazalo v drugem razcvetu cistercijanov po protireformaciji.

Vidiki raznolikosti in enotnosti videza krajine in krajinskih elementov bodo prikazani na šestih sočasnih razstavah, strokovni konferenci in izobraževalnih programih na šestih partnerskih lokacijah ter oživljeni s prireditvami in turistično ponudbo. Z vodenimi ogledi, pohodi, kolesarskimi izleti in vodenimi potmi bodo obiskovalci lahko “ponovno odkrili” pokrajino kot samostansko pokrajino.